sreda, 15. september 2010

GRAHKA

I couldn't resist not to create another one. In nurseries you can not find very often so appropriate and cheap material as Chamaecyparis pisifera is. Of course I picked the largest one, it did weight over 100 kg in those pot with humid clay ... One big ugly bush. Is bonsai hiding in there?  

Nisem se mogel upreti, da ne bi naredil še ene. Tako dostopnega in hvaležnega materijala kot je grahsta pacipresa v drevesnicah ni na pretek. Jasno, izbral sem največjo, s posodo z namočeno ilovnato prstjo je tehtala dobrih 100 kg ... En sam velik zanemarjen grm. Se v njem skriva bonsaj?



After several hours of cleaning and digging  for nebari - to find a nebari I removed almost a third of all substrate - and cutting brunches the skeleton of future design started to show up.  

Po večurnem čiščenju, odkopavanju nebarija - da sem prišel do njega sem moral odstraniti skoraj tretjino prsti - in rezanju odvečnih vej, se je pokazal skelet bodoče oblike.



Next day I worked on dead wood, details and of course I did wire all brunches. And at the end I shaped the tree. Because of the position of the brunches this time I decided to go for a toll, elegant tree with a lot of details. Good nebari (interesting is, that I didn't see yet a Chamaecyparis with bad nebari) with wide base give enough of optical stability that I could afford this kind of design. The tree is not small, height from nebari to top is around 100 cm. Of course this tree will shine just after a year of pinching and after re-potting in a shallow round pot. My experiences can tell you, that you can do a miracle in a year on this species!

Drugi dan je prišlo na vrsto urejanje suhega lesa, podrobnosti in seveda žičenje. In na koncu oblikovanje. Tokrat sem se zaradi položaja vej odločil za visoko elegentano drevo z veliko podrobnostmi. Dober nebari (zanimivo, nisem še srečal garahste paciprese z zanič nebarijem) s široko bazo daje dovolj optične stabilnosti, da sem si takšen dizajn lahko privoščil. Drevo ni majhno, končna višina od nebarija do vrha je dober meter. Do izraza bo seveda prišla šele po letu vršičkanja in presaditvi v nizko okroglo posodo. In iz izkušenj lahko povem, da se v letu dni na tej vrsti da napraviti čudeže!



7 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Ojla. Spodnji del drevesa mi nikakor ne gre skupaj. Levi jin se dviga navzgor, živa veja na desni pa navzdol. Ker je drevo visoko in ozko bi verjetno bila boljša izbira plitva kvadratna posoda, kaj praviš Tomi... Lp, Miha

Tomaž Kovšca pravi ...

Idejo sem dobil v naravi, kjer sem naletel na točno takšno drevo. Fotografijo boš lahko videl na naslovnici naslednjega Literata. (Sej če te ful zanima, jo lahko dobiš tudi po mejlu ;-) ) Skratka veja se je posušila ravno zato, ker raste navzgor, ker je kljubovala naravnim zakonom, se je nekaj zgodilo z njo ...
Plitka pravokotna posoda je tudi opcija. VSekakor pa mora biti zelo zelo plitva. Bo trajalo kar nekaj sezon, da jo bom spravil v tako plivko, kot si jo predstavljam.

Anonimni pravi ...

Zanimivo Tomaž, morda se te je vendar malo dotaknil tudi pallizem? Drevo namreč ne bo več toliko podobno bonsaju, ampak drevesu z narave ;-) Mogoče si boš tudi glede posode na koncu premislil in se odločil za kamen npr. Zakaj pa ne? Po moje bi lahko zgledalo super. Lp, Miha

Tomaž Kovšca pravi ...

Pallizem? Iz tvojih ust se sliši kot virus ;-) . Kot sem že večkrat povedal, se prav od vsakega bonsajista lahko kaj naučiš. Sam pri ustvarjanju skušam slediti drevesu in svojim občutkom. So drevesa, ki hočejo biti bolj bonsaji v stereotipnem pomenu besede in so drevesa, ki hočejo biti pomanjšane različice svojih velikih bratov. V vsakem primeru pa urejena do zadnje podrobnosti. Vizija idealnega drevesa, ki ga v naravi ne najdeš. Če v pacipresi vidiš Pallov vpliv, nimam s tem nobenih težav. Prav tako pa je tu tudi vpliv Noelandersa, Liporaceja, Kobajašija, Suzukija, Novaka, Wilsona, Savinija, Boninija, Gajde in še množice drugih, ki sem jih imel priložnost pri delu opazovati ali delati pod njihovim vodstvom. Kar se posode tiče, bom ostal pri klasični keramični. Kamen ni ne sede.

Anonimni pravi ...

Z mojih črk? To so zgolj vaše domneve, bi rekel JJ. In če omenjaš Suzuki, bi bilo smiselno tudi Hondo :-) Ker je pač najboljša. Ok, šalo na stran, menda me že razumeš... Želel sem samo napisat, da si me tokrat pri oblikovanju prijetno presenetil, ker si upošteval še nekaj drugega; kar vsaj do sedaj pri tvojih pacipresah nisem opazil.

Anonimni pravi ...

Meni je kar všeč - no, če bi tele paciprese na začetku tehtale 50 kg namesto 100, bi mi bile še bolj všeč ... Kje jo boš pa imel čez zimo? Zunaj ali jo boš zaradi obdelave skoraj tik pred zimo vseeno malo zaščitil? Meni lani ena, ki sem jo oblikovala tik pred zimo, spomladi ni več pognala - je pa bila velika samo kakih 30 cm! LP, Marija

Tomaž Kovšca pravi ...

Drevesa obdelana jeseni je pametno zaščititi. Tudi za pacipreso bom poskrbel nekoliko skrbneje, kot za ostala drevesa. Nekje v zavetju, pri steni bo počakala na pomlad ...